Menjam STARO za NOVO
Menjam STARO za NOVO

Leta nazaj je bilo moje življenje preveč »dobro« za spremembo. »Podpora« primarne družine. Potovanja. Zabavna druženja s »prijatelji«. Delo pri največji slovenski komercialni medijski hiši. Poslovno pa tudi zasebno so bila prisotna tudi druženja z znanimi Slovenci. Zveni super? Vse je bilo »ok«. Bili so tudi moški in vznemirljiva zapletanja z njimi. Na površini je delovalo zelo »uau«, vendar znotraj mene je zevala velika praznina in srce je bilo vedno bolj in bolj polno žalosti, ki sem jo leta in leta uspešno tlačila in ki se je s časom preobrazila v jezo. Tako sem začela graditi masko poslovne uspešnosti, ki je bila v resnici samo to – maska. In v vsem tem, kar je izgledalo tako zelo super, samo nekaj ni bilo super –  moje počutje. Nekje za mojim idealnim zunanjim življenjem in »veselim« in prijaznim nastopom je bivalo vse prej kot to, kar je bilo opaziti na zunaj…

Diana Cooper, duhovna učiteljica v knjigi Little Light on the Spiritual Laws odlično opisuje trenutek, ko budilka pokliče dušo k prebujenju. Meni je začela zvoniti leta 2009. Takrat sem srečala moškega, ki mi je povedal, da imam še tri mesece do potresa. Potres je prišel in z njim številni popotresni sunki. Življenje se je začelo sukati. Najprej sem padla v svet nove duhovnosti. Odkril se mi je povsem nov svet in v tem svetu nove duhovnosti je bilo vse pozitivno, vsi so se objemali, imeli navidezno radi, iskali smo enost. Val evforije. In s časom sem spoznala, da je ta val zgolj še ena izmed mask, za katero sem lahko še malček skrivala vse tisto, kar je žuborelo za njo. Pa čeprav je postopoma že delček po delčku prihajalo na plan. Seveda sem s časom ugotovila, da je nova duhovnost res samo val, ki pa v neki točki sicer lahko pripelje do tistega, s čimer bi se naj ukvarjal že v začetku – pripelje do tebe in vsega kar v tebi je. To je tema kot tudi svetloba. In temo bi tako zelo radi obšli. O njej govorimo kot nečem slabem. Pa vendar, brez teme in svetlobe skupaj ni enosti. Vsaj v tem trenutku. Ko govorim o temi imam v mislih jezo, zamere, razočaranja itd. Čustva, ki blokirajo prost pretok energije. Pa so le čustva in čustva so energija, ki naj prosto teče, bodisi žalost ali radost. Ena palica, dva konca. Dokler sencam nisem dovolila prosto pot, tudi svetloba ni mogla v polnosti zasijati iz mene.

Zelo postopoma in počasi je na plano prihajalo vse tisto, kar je prej bivalo za navideznim uspehom in veseljem. In »vse tisto« je imelo svoje življenje, ki pa je kot podivjano usmerjalo tudi moje življenje, a je moja duša hrepenela po nečem drugem. Nekje globoko znotraj sem se zavedala te iskre in hrepenenj duše pa vendar je bil ta blisk tako skromen in majhen, saj je ležal skrit za vsem kar nisem bila….Sledila so leta vedno bolj poglobljenega raziskovanja delčkov sebe in s časom sem ugotovila, da pravzaprav raziskujem sebe v življenju, saj sem del življenja.

Pa vendar dokler jeze v polnosti ne začutimo in pustimo na plan, tudi odpustiti ne zmoremo in začutiti notranjo moč. Dokler ne začutimo v polnosti žalosti tudi resničnega veselja in radosti ne moremo deliti med ljudi. Tako sem se nekega dne opazila, kako se smehljam in delim veselje drugim, a tega istega veselja nisem naklonila sebi – sebi se nisem nasmehnila, nisem si podarila veselja. Pa vendar se je pravo veselje do sebe in življenja lahko začelo rojevati šele, ko sem začela nasmehe in veselje poklanjati sebi…

Skozi leta procesov se mi je razodela resnica o tem, da pravzaprav ni nič tako kot izgleda na videz. Trudimo se sestavljati neko svojo zgodbo, vendar pa jo življenje nekako sestavlja samo in če mu pustimo, ga vzljubimo in sprejmemo ter z njim sodelujemo bo ustvarjal zgodbo, ki nas bo vedno nekako izpolnjevala in osrečevala. Hecno, a celo v na videz težkih situacijah. Zanimivo, kako je za vse poskrbljeno. Tu nekje vmes, takrat, ko zidovi za katerimi živimo, začnejo pokati pa pot najde sila, ki ji rečemo Ljubezen. Z njo posije svetloba in vse skupaj se sestavi v celoto in začne se resnična vrnitev v enost…

Posted by Mojca Koprivnikar 0 Comments , , ,