Zamera ali čudež? Odločitev je vaša
Zamera ali čudež? Odločitev je vaša

Včasih smo ljudje resnično čudna bitja. Želimo si čudeža ali čudežev v svojem življenju, a kaj veliko nismo pripravljeni storiti za njih. Saj vem, zdaj se boste realisti dvignili in rekli, da si pa vsi ne želijo čudežev. Da morda obstajajo bolj realistični in prizemljeni posamezniki, ki so dovolj realni, da vedo da pa čudežni ne obstajajo. Pa vendar… Dovolj predrzna bom in bom rekla, da si nekje globlje v sebi vsi želimo čudežev in čarobnosti. Nekateri nič več ne verjamejo, da je mogoče. Zakaj je temu tako je seveda druga zgodba in običajno pristanemo v otroštvu, ko nam je bilo verjetje in zaupanje v čarobnost življenja na nek način odvzeto ali potlačeno. K temu pa se pogostokrat priključijo še značilnosti socialno – družbenega okolja v katerem živimo. A danes se v vse to ne bom spuščala. Danes se vam bom približala s čudeži in čarobnostjo. Ja, verjamem, da obstaja – oboje. In ne živim v pravljici. Imela sem številna mukotrpna leta, hodila sem po globokem močvirju, kjer se mi je na trenutke zdelo, da življenja ni več in sem že skoraj obupala. Včasih se mi je zdelo, da sem povsem sama in da me bo živ pesek tega močvirja zdaj zdaj posrkal vase za vedno. Na trenutke sem si tega celo želela. A danes, kot sem že rekla, tja ne grem. Danes govorim o izbiri. O čudežih in čarobnosti.

Vendar tudi ne bom nizala primerov, s katerimi bom dokazovala obstoj čudežev, kajti to ni bistvo. Študije primerov in dokaze potrebuje tisti, ki ne verjame. Pa tudi takšnih skeptikov je dovolj, a tudi tistih, katerim iskra le posveti. Čez noč. Veliko življenjskih zgodb sem napisala in spoznala veliko zanimivih posameznikov, ki so padli povsem na dno in se dvignili. Veliko. Pa takšnih, ki so ozdravili »neozdravljive« bolezni. Vse te napisane zgodbe so bile skoraj da meni sporočilo, da naj začnem verjeti. Takrat….

In danes vem, da je vsa »poanta« v tistem, v kaj verjameš in do kolikšne mere si zmožen tisto sprejeti v svoje življenje. Lahko je pred tvojim nosom, pa vendar, če tvoja širina ne seže dovolj globoko, ne boš tega znal sprejeti oz. ne boš niti zaznal v svoji bližini. Tako se krog vrti in vedno, ko ti vesolje čudež podari pa ga ne sprejmeš, se zopet ta isti krog ponovi. Lahko ti podari partnerja, osebo ki je za tebe »popolna« pa vendar, če jo ne zmoreš sprejeti, boš zopet končal na istem vrtiljaku – žalost, osamljenosti, isto neizpolnjeno hrepenenje se bo zopet zavrtelo, morda pa si želiš ozdraveti pa morda ne verjameš, da je mogoče, ker te je družba celo življenje prepričevala, da ni možno pozdraviti nekaterih bolezni. Drži. Če tako verjameš. Ne drži. Če verjameš, da je ozdravitev možna. Nekatera prepričanja so včasih tako globoka, da je potrebno tudi globoko poseči za izkoreninjenje. Sliši se morda naporno – veliko bo dela in truda. Pa vendar, kjer je veliko dela in truda, so tudi nagrade velike in dolgotrajne. Čudežne in čarobne, JA.

Življenje zato je radodarno in ponuja roko v vsakem trenutku. Celo najbolj je radodarno takrat, ko nam niza težke preizkušnje. Kaj ni bilo že v šoli tako, da težji kot je bil test in boljša kot je bila ocena, večje je bilo tudi zadovoljstvo ob tem?

Vprašanje je torej le v zmožnosti sprejemanje in videnja. Pa…prepuščanja. V neki točki življenja so mi vsi govorili, da moram prepustiti in stvari se bodo zgodile. Imela sem že vrh glave te besede. Nisem vedela niti to, kako naj prepustim, kaj šele to, kaj prepuščanje pomeni… Ob živce me je spravljajo vedno znova, ko sem slišala to besedo »prepustit je treba«. Groza.

Tako sem se nekega lepega dne odpravila na sprehod. Med sprehodom sem v mislih ponavljala »vedno, ko izbiram med zamero, obžalovanjem in čudežem, se odločim za čudež. Povsem spuščam vse zamere in vso preteklost in izbiram čudež zdaj in vedno.« To sem ponavljala kar nekaj časa. Potem sem nehala in enostavno pogledala v nebo ter rekla »prosim, potrebujem čudež, pošljite mi ga«. Pa sem hodila naprej in nekaj mi je reklo, da naj zavijem iz običajne poti, ki jo sicer prehodim. V tistem trenutku se niti nisem ukvarjala s tem, da sem pravzaprav zavila na drugo pot. Enostavno sem zavila in šla. Tako sem prišla do točke, ko sem se spontano ustavila in pogledala na svojo desno, kjer je na zidu pisalo »čudež se ne zgodi – čudež sam – to si ti«. Neverjetno? Zelo. Ostala sem odprtih ust, kako se je vse neverjetno poklopilo.

V tej točki ni bilo nič več razmišljanja kdo ali kaj – MI SMO TISTI, KI USMERJAMO ENERGIJO. Mi smo kapitan ladje in plula bo tja, kamor jo bomo usmerili sami. Če je ne bomo usmerjali, jo bo morje neslo samo, po svoje in to pomeni, da bomo lahko trčili ob skalo, nasedli ali se celo zagozdili. To isto se lahko zgodi tudi takrat, ko še nismo dovolj izurjen kapitan, da bi ladjo usmerjali dovolj odločno in samozavestno pa tudi takrat, ko pride do nepredvidljivih okoliščin kot je neurje npr. Vendar je bistvena razlika ali gremo v vse to z zavedanjem ali pa enostavno pustimo, da nas odnaša, zanaša in pravzaprav nikoli ne pridemo tja, kamor želimo priti.

Verjamem, da se stvari ne razrešijo same po sebi. Potrebna je namera, jasnost, odločnost in hkrati tudi verjetje, zaupanje in predanost ter zaupanje sebi in življenju. Verjamem pa, da smo mi tista razrešitev.

V resnici je življenje in vse v njem zelo preprosto pa vendar tako radi zavijamo s te poti in kompliciramo. Kako preprosto je življenje vidimo po izbirah, ki jih imamo: strah ali ljubezen? Jeza, nemoč ali moč? Žalost ali veselje? Praznina ali polnost? … in še in še… Preprosto kajne da?

Mojca Koprivnikar

Novinarka in pisateljica

Eternal Light® terapevtka

T: 051 305 224

E: mojca.koprivnikar@gmail.com

W: www.laluna-magazin.si