INTERVJU: S Tinkaro Kovač o ustvarjalni sili – energiji
INTERVJU: S Tinkaro Kovač o ustvarjalni sili – energiji

Klepetali smo…ja…s Tinkaro Kovač. Pripovedovala nam je o ustvarjalni sili in višji sili, iskrenosti, moško ženskih energijah in pravi ženski: »Vsaka ženska je prava za nekoga. Moja prava ženska je tista, ki ima v sebi mehko moč. Tista, ki se ima rada in ima rada. Je strpna, sočutna, privlačna, skrivnostna, samozavestna, samosvoja, modra, odgovorna, prvinska, globoka.« pravi Tinkara….

Lahko nadaljujete poved:

Življenje je…. ljubezen.

Ljubezen je… glasba.

Glasba je… življenje.

Kako bi opisali ustvarjalno energijo? Iz kje jo vi črpate?

Ustvarjalna energija je kot spužva, ki vase srka vse kaplje in kapljice življenja. Potem pride trenutek, ko je dovolj polna, da jo ožamemo in to živobarvno, drhtečo, svežo tekočino umestimo v najrazličnejše vaze, katerih oblike privzame.

Ali menite, da je ustvarjalna sila-energija ena ali sta dve – ženska in moška?

Ustvarjalna energija je silovita v vsem, kar je. Lahko je moški, lahko je ženska, lahko je oboje skupaj. Nadarjeni so tisti, ki lahko iz ene forme preidejo v drugo z mehkobo in močjo hkrati.

Bi lahko rekli, da se ženska ustvarjalnost razlikuje od moške?

Ne, jaz ne vidim razlik. Imam tudi moške prijatelje, ki znajo bit bolj ženski od žensk in obratno.

Kaj bi rekli, kakšna je “prava” ženska? Kakšne vrline ima?

Vsaka ženska je prava za nekoga. Moja prava ženska je tista, ki ima v sebi mehko moč. Tista, ki se ima rada in ima rada. Je strpna, sočutna, privlačna, skrivnostna, samozavestna, samosvoja, modra, odgovorna, prvinska, globoka.

Kako nastaja vaša glasba? Se zgodi “preblisk” oz. čakate nanj ali se zavestno odločite in si rečete “danes pa bom ustvarila nekaj novega”?

 Glasba je vedno in povsod. Je v vseh porah mojega življenja in igra v ritmu vsakega mojega vdiha in izdiha. Da snemam, pišem, to ni na koledarju, ni v planerju. Pride in se zgodi, ko je navdih. Podobno kot tale intervju. Čakala sem, da me kar sam najde in da nanj odgovorim.

Verjamete v kakšno obliko višje sile in seveda kakšno?

 Verjamem v nekatere ljudi, ki so mi najbližje na raznih ravneh in plasteh mojega življenja. Verjamem v simbiozo med mano in njimi in verjamem, da vse izvira iz našega lastnega jedra. Smo kot glasba, uglašeni s samim sabo in drugimi okrog nas. Z drugimi se lahko tudi le za nekaj časa ujamemo in zanihamo skupaj, takrat pomeni, da v sebi razvijamo tisto razsežnost, ki jo v drugemu najbolj cenimo in spoštujemo.

Kako pomembna sem vam zdi iskrenost in pristnost v glasbi, glede na to, da imamo danes veliko glasbe precej “zmanipulirane”, če tako rečem?

Če sta iskrenost in pristnost, glasba je. V nasprotnem primeru to zame niso ustvarjalci umetniških in glasbenih del. So obrtniki, marketinški strategi, oglaševalci, manipulatorji ali  pa, če hočete, šalabajzerji.

Zakaj menite, da se je to izgubilo?

Izposodila si bom moj priljubljeni Leopardijev citat in vam odgovorila kar z izposojenimi besedami. Verjamem, da mi Giacomo ne bi zameril… in kar je najhuje, nič se ni izgubilo, vse ostaja še od njegovih časov do danes precej podobno. Kriza današnjega časa pa je le najbolj neoprijemljiva in neobvladljiva, ker prihaja od znotraj.

»Skoraj tako je, kot da se ljudje, ki ne soglašajo v vseh drugih mnenjih, strinjajo le v spoštovanju denarja: oziroma skoraj tako, kot da je denar v bistvu človek; in nič drugega kot denar; nekaj, kar ima, sodeč po tisoč znakih, človeški rod za konstanten aksiom, največji našega časa. / …/ Medtem pa v družbi vladajo in se brez konca razmnožujejo nizkotnost duše, hladnost, egoizem, skopost, hinavščina in trgovska zavratnost, same izprijene lastnosti in strasti, najbolj nevredne omikanega človeka; vrlin pa od nikoder?«

Kakšna misel, navdih, preblisk za naše bralce morda…?

Pojdite na Youtube in si poslušajte pesem Joni Mitchell Both Sides Now. Vse je notri.

Mojca Koprivnikar

Posted by Mojca Koprivnikar 0 Comments , , , , , , , , , ,